WINDY LANDS COLLIES

VESELA PSIČKA JOY

Advertisements

Joy je najbolj posebna psička moje vzreje. Zaradi poškodbe ob rojstvu ne more hoditi brez podpore oz. vozička. Kljub vsemu je izredno vesela pasja deklica in resnično zajema življenje s polno žlico. Še posebej uživa v igri s pasjimi mladički, saj je v njeni glavici za vedno ostala bolj ‘mladičkasta.

Spomladi jo je posvojila prečudovita Vanja. Punca z ogromnim srcem, ki je posvojila tudi mucka na vozičku, pa 3 pasje deklice, ki so jih našli zavržene in še mucka brez repa. Nudi pa tudi začasen dom zavrženim živalicam, dokler jim ne najdejo novega doma. Sodeluje z društvom AniMa – Animals Matter. Če le zmorete, vas pozivam, da kakšen € namesto za kavico, namerite društvo.

Prilagam članek o Joy, ki je bil objavljen v reviji Štiri tačke ♥ Mislim, da je Joyina zgodba resnična inspiracija vsem ljubiteljem živalic in nam pokaže, da nam tudi živali s posebnimi potrebami lahko prinesejo veliko ljubezni in sreče.

Nesebično sprejemanje drugačnosti

To je zgodba, ki pogreje srce. Govori o psički Joy, lepotički, ki se zaradi težav pri kotitvi spoprijema z zdravstvenimi ovirami. Čeprav je »drugačna« od drugih in lahko hodi le z uporabo posebnega vozička, ima ob sebi ljudi, ki jo imajo neskončno radi. Nesebično so jo sprejeli takšno, kot je – in takšnih ni veliko. V Joy vidijo značajske lastnosti, zaradi katerih jih je popolnoma prevzela.

Joy se je lanskega februarja skotila psički Sii in italijanskemu samčku One. Ker je porod trajal predolgo, sta se bratec in sestrica rodila mrtva, mala Joy pa je ostala zelo dolgo ukleščena za vrat, preden jo je mamici uspelo potisniti na svet. »Kljub temu je zadihala, in čeprav sem bila zlomljenega srca ob izgubi dveh prečudovitih mladičkov in je bila to najtežja noč na moji celotni vzrediteljski poti, sem bila hvaležna, da je vsaj ona preživela,« se spominja vzrediteljica Mojca Furlan.

Na začetku se je Joy razvijala normalno, nato pa so po treh tednih opazili, da ima zatečen vrat in glavico ter da se ji ne uspe postaviti na tačke. »Obiskali sva veterinarko Ajdo Konjedic, ki zdravi po alternativnih metodah. Ajda se je povezala z nevrologom iz tujine in ugotovili smo, da ima zaradi težav ob rojstvu oteklino v možganih in v vratu. Svetovali so nam akupunkturo, elektrostimulacijo, masažo in alternativna zdravila, ki naj bi ublažila oteklino. Upanje je bilo, da bo Joy postala normalen kuža in ji bom lahko, ko se stvari normalizirajo, našla dom,« pojasni sogovornica. Ker je bila eden lepših mladičkov njene vzreje, je bilo kandidatov veliko. Takrat se še ni zavedala, da bo zaplet pri kotitvi imel tako resne trajne posledice.

Naporno, ampak vredno

Joy je lepo sodelovala pri vseh terapijah, doma pa pridno izvajala različne vaje s svojo vzrediteljico. »Bilo je emocionalno naporno in zelo drago, ampak njeno veselje in volja do življenja sta mi dajali moč,« je iskrena Mojca. »Vzpostavili sva tudi izjemno vez. Tak kuža ti res še globlje vrača ljubezen. Moj oče ji je naredil prvi voziček, ki ga je oboževala in bila zelo vesela nove svobode, da je lahko tekala skupaj z mojimi drugimi psičkami. Poleti je šla z nami na dopust in resnično je uživala med plavanjem v morju. Zelo rada se vozi v avtu in s sabo smo jo vzeli na razna potovanja po Evropi. Res je zelo prilagodljiv kuža!« S pomočjo srčne donatorke so ji v Ameriki kupili čisto pravi voziček, da je še lažje tekala po njihovem igrišču. Mojca se je povezala tudi s koroško ekipo veterinarjev Dogs4motion in začeli so izvajati hidroterapijo ter še nekatere nove vaje. Svetovali so ji nakup posebne oprsnice, ki je zelo olajšala gibanje.

Nekateri so obsojali, drugi razumeli

»Žal napredek ni bil tolikšen, kot smo upali, da bo, je pa kljub temu precejšen. Pri dveh mesecih ni mogla uporabljati zadnjih nogic in sama držati glave pokonci, zdaj pa vse to lahko počne. Ima nekakšno pasjo obliko cerebralne paralize in poškodovan center za ravnotežje. Uspe se ji dvigniti in narediti par korakov, potem pa ji zmanjka ravnotežja in pade. Zato ne zmore iti na pravi sprehod, vseeno pa zelo uživa v svojem vozičku in družbi drugih živalic.«

V Sloveniji je zelo malo ljudi, ki bi vzdrževali take posebne kužke, in tudi Mojca je bila deležna kar nekaj kritih in obsodb. Nekateri niso videli smisla v reševanju invalidnega kužka, spet drugim se je zdelo, da z njeno zgodbo »samo iščem pozornost. Ampak vsakemu, ki naju je zares spoznal, se je Joy s svojo neizmerno voljo in simpatičnostjo prikupila, in me je razumel, zakaj ne obupam nad njo.«

Splet okoliščin je v Mojčino življenje v nekem obdobju prinesel precej sprememb. Razšla se je s partnerjem in bila brez službe, zato ni imela ne finančnih sredstev ne opore in pomoči, da bi lahko še naprej maksimalno skrbela zanjo in tudi za preostale tri psičke. Joyina babica Sky je namreč že seniorka in potrebuje posebno oskrbo, teta Lia je tudi kuža s posebnimi potrebami, najmlajša Lani pa je izredno navezana na Mojco in se je počutila zapostavljeno, ker je toliko pozornosti namenjala Joy. »Ko sem za Joy začela iskati posvojitelja, se mi je oglasilo predvsem veliko ljudi iz tujine, ampak za nikogar nisem začutila, da bi bila Joy lahko srečna in ljubljena, kot je bila pri meni. Potem pa mi je pisala Vanja, in začutila sem njeno srčnost. Ko sta prišla s fantom na obisk, sem takoj opazila, da sta si bili z Joy všeč, saj je Joy stalno silila k njej. Pri Vanji me je navdušilo tudi to, da je Joy doživljala kot izjemno borko in prečudovito psičko, tako kot jo vidim jaz, in se ji ni smilila, tako kot se Joy sama sebi ne – ona misli, da je taka kot drugi!«

Ko srce spregovori …

Da Joy išče dom, je Vanja Hojs izvedela na Facebooku. »Naj jo posvojim, mi je govorilo srce od prvega trenutka. Vendar ker je pri posvojitvah živali treba ravnati tudi razumsko, sem za končno odločitev potrebovala nekaj časa. Ko sva jo šla s fantom obiskat oziroma spoznat k Mojci, sem imela občutek, da sva se super ujeli in da ji lahko nudim dovolj dober dom, kjer bo srečna, tako kot je bila pri Mojci. Njena energija, igrivost, volja do življenja kljub drugačnosti so me prevzele. Kljub temu da je razum govoril, še ena obveznost več, sem poslušala srce, ki mi je govorilo, naj pomagam drugačnim in ji odprem vrata doma,« iskreno pripoveduje Vanja, ki je prepričana, da si tudi drugačni zaslužijo lepo življenje. Odločitev je padla. Joy gre v nov, ljubeč dom.

Ko jo je oddala, je Mojca več ur v samoti jokala – od sreče, da je Joy dobila čudovit dom in da je bilo vredno vztrajati, in hkrati tudi od žalosti, ker ima to psičko tako neizmerno rada in se je nanjo izredno navezala. Čas, preživet z Joy, je za Mojco pomenil dragoceno izkušnjo, ki jo je veliko naučila predvsem, kako pomembno je vztrajati in da moramo – tako kot Joy – uživati vsak dan posebej, ne glede na ovire in težave. »Z njeno pomočjo sem osebnostno zelo zrasla in tudi sama postala močnejša.«

V novem domu

»Ko sem pripeljala Joy, so jo druge živali krasno sprejele,« pojasni. Vanja je namreč članica društva Anima-Animals Matter in velikokrat domov pripelje kakšno rešeno žival ter ji ponudi začasen dom, dokler ne najdejo stalnega. Tako so njene tri psičke in tri mucke navajene vedno novih živali.

»Začetki so bili kar težki, saj mi Joy ni zaupala. Vendar je nisem obsojala. Na srečo sva se hitro navadili druga na drugo. Težave je imela tudi s hojo z vozičkom, saj na začetku ni želela hoditi. Zdaj je res zelo napredovala. Ko vidi voziček, ponori od sreče. Tudi ko jo dam na travo brez vozička, se pobere in naredi čedalje več korakov. Res sem ponosna na svojo punco!«

Ko je Vanja posvojila Joy, ji je Mojca svetovala, da z njo obišče hidroterapijo v Dogs4motion. Naročila je tako Joy kot tudi njenega Murata, mucka, ki je prav tako na invalidskem vozičku in s katerim je Joy že prvi dan spletla prijateljstvo. »Murata sem rešila, saj so ga hoteli njegovi prvi lastniki uspavati, potem ko naj bi nanj padla omara in mu poškodovala hrbtenico. Rečeno je bilo, da mucek ne čuti zadnjih tačk in da je inkontinenten. Čez čas se je izkazalo, da zadnje tačke sicer čuti, vendar je zelo malo možnosti, da bo kdaj še hodil. Ker je inkontinenten, mora nositi pleničko, ki mu jo je treba večkrat na dan zamenjati.«

Zdaj ko je konec epidemije, bodo končno lahko spet začeli terapije, prav tako Vanja z njima dela vaje v domačem okolju. »Joy sicer nikoli ne bo normalno hodila, želimo pa si ohranjati njeno mišično maso, in ne želimo si zakrčenosti, do česar lahko pride, če ne delaš razteznih vaj. Predvsem pa si želimo, da bi lahko čim boljše hodila na vozičku in da bi bila tudi brez njega sposobna, da se dvigne in naredi toliko korakov, koliko zmore.« Tudi Mojca jo bo lahko prišla obiskat, česar se že izjemno veseli.

»Joy je krasna psička! Ko se umiri, ji jaz zmasiram tačke, ona pa glavo nasloni name. Takrat imava trenutke le zase in se obe sprostiva. Takrat vidim, da mi popolnoma zaupa in da me je sprejela za svojo. Najraje pa jo opazujem, kako se trudi, da bi vstala, ko drugim psičkam mečem žogo, ali kako se trudi v vozičku, da bi zbrala tisto moč, da bi prišla čim dlje. Všeč mi je, da je vedno, dan za dnem, igriva, energična, voljna, s čimer nam pokaže, da je srečna.«

Kaja Petrič

Foto: osebni arhiv

Advertisements

Advertisements